Veliko je že napisanega in slišanega na tematiko prereza podjezične vezi. Pa vendar se v praksi srečujem z mamicami, ki jim ni lahko na tej poti in se srečujejo z raznovrstnimi izzivi tudi po prerezu. Iz opazovanega in na podlagi znanstvenih raziskav odpiram naslednjo tematiko o tem, kdaj je/ni potrebno prerezati podjezično vez, pomenu celostne obravnave ob prerezu in načinu obravnave po posegu.
Podjezična vez lahko vpliva na celo telo
ot KST izvajalka je moj glavni namen pomagati in podpreti otroka in mamo. V nekaterih primerih je rezanje podjezične vezi res nujno potrebno, saj pušča na telesu otroka posledice, na celotni posturi telesa. Predvsem pa pušča posledice v ustni votlini, čeljustnem sklepu, cervikalnih in torakalnih vretencih. Lahko pride kasneje do težav pri govoru, spremeni se požiranje sline in pozicija čeljusti. V čeljustnem delu tako ostajajo napetosti, ki vplivajo na dihanje in spanje z odprtimi usti (to dolgoročno pušča posledice na avtonomnem živčnem sistemu, večja raven stresnih hormonov). Glede na zavedanje, da je celo telo povezano in v soodvisnosti smo danes lahko hvaležni napredku celostne obravnave (predhodno sproščanje ujetih tenzij v telesu, senzomotorične vaje pred in po prerezu, manualna obravnavi celega telesa po prerezu) podjezične vezi že v obdobju prvih mesecev otroka.
A pomembno je tudi, da se pred dokončno odločitvijo za prerez podjezične vezi izloči vse druge vzroke, ki morda ovirajo optimalno gibljivost in motoriko jezika, da ne po nepotrebnem spravljamo dojenčka in mamo v stres.
Dobro je upoštevati celotno zgodbo mame in otroka
Z vidika telesnih zakonitosti, je stalno poseganje v telo proti otrokovi volji v nekaterih primerih lahko poglabljanje travmatične izkušnje. Prerez podjezične vezi zahteva veliko poseganja v otrokova usta, ki so precej intimen predel telesa (kakor vaginalni predel). Že pred samim posegom pride do večkratnega pregledovanja ustne votline in izvajanja vaj v ustih, potem sam poseg (prerez) in nato še tedni »rehabilitacije« (masaža podjezične vezi za preprečevanje ponovne priraščenosti in vaje za ponovno vzpostavitev prave motorike jezika). V nekaterih primerih lahko stalno poseganje v usta povzroči oralni odpor in poslabša težave s hranjenjem.
Upoštevati je potrebno zgodovino otroka. Kakšna je zgodba njegovega telesa, kaj nam njegovo telo sporoča? Kaj vse je na telesu doživel do trenutka prereza, koliko obrambnih mehanizmov je njegovo telo že vklopilo? Kaj za njega/ njegovo telo, živčni sistem pomeni poseganje vanj? V kakšnem stanju je njegov taktilni sistem v tistem trenutku? In kot vemo pri dojenčku zlahka posegamo kljub njegovemu nestrinjanju, tudi če se on upira, ker smo močnejši kot on.
V primeru, ko ima dojenček v telesu že shranjeno »travmo«, lahko s konstantnim poseganjem v njegovo telo, brez dovoljenja in privoljenja, povečujemo njegovo travmo (poglabljamo obrambni mehanizem – beg/boj ali zamrznitev, ki se je vzpostavil, da je ob travmi preživel). Pri svojem delu sem že nekajkrat naletela na tak primer. Pri tem je bila tudi mama v stiski, saj je bil otrok še bolj nemiren, jokav in hranjenje se ni izboljšalo. Mami je konstantno poseganje v otrokova usta, proti njegovi volji, povzročalo velik stres. Tako sta se ujela v začarano zanko neuspeha.
Dobro bi bilo, da bi starš ali KST terapevt najprej pomagal otroku v telesu integrirati travmo iz preteklosti (v kolikor je prisotna), da se ne bi le-ta samo še poglabljala s proceduro po prerezu podjezične vezi. Gledano s perspektive osebe, ki pozna psihosomatiko, se ne morem strinjati, da je poseganje v telo, brez privoljenja dobro. Vedno moramo spoštovati »NE«, ki ga nam nasproti posreduje bodisi dojenček ali odrasla oseba. Potencialno bi konstantno poseganje starša v telo otroka, ko jasno pokaže ne, lahko skrhalo zdravo navezanost med staršem in otrokom ali omajalo zaupanje otroka do starša (skrbnik uteleša in gradi otrokov občutek varnosti).
Vprašanje o prednostih in slabostih nenehnega poseganja v otrokova usta, se mi je pričelo porajati nekaj časa nazaj, ko sem pri obravnavah z dojenčki po prerezu podjezične vezi opazila, da ne pustijo niti blizu ust, si usta pokrivajo z rokami, jokajo, se odzovejo z močnim uporom. Tak otrok ima največkrat hipersenzibilen celoten taktilni sistem, kar nam tudi jasno sporoča, da je v preteklosti njegovo telo že doživelo neko travmatično izkušnjo.
Zato je moje mnenje, da je v primeru, ko sumimo, da ima otrok (dojenček) priraščen jeziček potrebno pogledati celotno zgodbo družine in otroka ter nato celostno pristopiti k razreševanju težave. Priporočljivo je najprej poskusiti z nekirurškimi terapijami – se posvetovati s SVETOVALKO ZA DOJENJE, s pomočjo KST obravnave odstraniti na telesu morebitne tenzije in nesimetrije, integrirati morebitno travmo, preveriti kako so PRIMARNI REFLEKSI (za dojenje morajo biti aktivni vsaj 4 najpomembnejši in morda še kakšen, ki se posredno navezuje na optimalno funkcioniranje dojenčka), zregulirati TAKTILNI sistem in VZPOSTAVITI PRAVO SENZOMOTORIKO jezika, ust, obraza. Šele, ko je razvidno, da nekirurška podpora ni prinesla izboljšanja, se odločimo za kirurški poseg. V kolikor pa je prerez neizbežen, je dobro z upoštevanjem celotne slike narediti individualen plan, ki podpira tako mamo kot dojenčka.
Različne prakse, različna priporočila, moj notranji kompas
V nekaterih primerih je priporočena obravnava ustne votline pri dojenčku po prerezu podjezične vezi, velik stres tudi za mame. Nenehno poseganje v otrokova usta ob joku in upiranju, ni prav prijetno za oba. Priporočeno je večtedensko raztegovanje tkiva pod jezikom na vsake 4h, tudi ponoči. Poleg tega pa še izvajanje vaj za ponovno pravilno motoriko jezika. Res je, da je dobro izvajanje masaže po prerezu, da se vez ne zaraste nazaj in da je potrebno pomagati jeziku, da okrepi svojo funkcionalnost, a pri tem je potrebno biti pazljiv, kje je meja vsakega individuuma. V primeru, ko je zaznati pri dojenčku hud odpor, je smiselno prilagoditi pogostost izvajanja masaže/vaj. Tako kot so različni otroci, so različne tudi njihove mame, kar je še eno dejstvo, ki ga moramo upoštevati. Kakšna prednost je, da mama sledi napotkom in navodilom strokovnjaka, če pa sebe ob tem spravlja v stres. Svojo stisko in nervozo prenaša na svojega otroka in mogoče dojenje še vedno ne steče z razloga, ker otrok čuti to napetost in nemir mame. Rešujeta en problem in z njim lahko nevede opirata novega, zato je tu zelo pomembno tudi notranji občutek – intuicija mame. Ozavestiti mora svoje in otrokove potrebe ter omejitve, ter jih vključiti v strokovna priporočila. Na tak način še vedno izvaja, kar je potrebno za napredek, a ob tem upošteva tudi sebe in otroka.
Napotki, ki jih mame prejmejo po prerez podjezične vezi varirajo med različnimi izvajalci. Nekateri sploh ne priporočajo raztegovanja in vaj po prerezu, drugi pa imajo različne časovne okvirje in pogostost ponovitev. Nobeden od njih nima izključno prav niti narobe. Upoštevati pa gre dejstvo, da sta vsaka mama in otrok drugačna in procedura po prerezu različno vpliva na njiju. Po raziskavah je ponovno rezanje podjezične vezi potrebno v 2,6% do 13% procentih. Sledeča študija: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/35716239/ prikazuje, da ni bistvene razlike med tistimi, kjer so starši raztegovali, masirali in drugimi, ki niso. Zanimivo je, da 43,5% staršev, ki jim je bilo rečeno, da masirajo tega niso počeli. Kar nakazuje, da nekaterim staršem, to iz bilo katerih razlogov ni bilo prijetno. Smiselno je, da se oceni kako sta mama in otrok, kaj zmoreta in kaj ne, ter se glede na to prilagodi obravnavo po prerezu.
Kaj pričakovati po prerezu?
Vsi starši bi si želeli, da bi prerez jezika omogočil takojšnjo rešitev pri težavah z dojenjem, vendar je v nekaterih primerih stvar malo bolj kompleksna. Kot sem pisala že prej, ni vzrok, za slabo dojenje samo omejen jeziček. Lahko gre za niz stvari v telesu, katerim se je potrebno posvetiti in jih podpreti do optimalne funkcije (v kolikor sta bila nosečnost in porod bolj stresna, je možnost za bolj kompleksno in dolgotrajno razreševanje problema večja). Pomembno je oceniti celotno stanje telesa pred prerezom, prisotnost/odsotnost primarnih refleksov, tip podjezične vezi ter oblikovanost ustne votline (visoko nebo).
Dobro je, da so starši pred prerezom seznanjeni, kaj vse lahko pričakujejo nekaj dni po prerezu in kako lahko podprejo telo dojenčka. Dojenčki so lahko po posegu precej nemirni. V nekaterih primerih se hranjenje najprej poslabša in šele nato postopoma izboljša. Obstajajo poročila o starših, ki so opazili poslabšanje hranjenja približno 5-15 dni po prerezu. To sovpada s skrčenjem rane med celjenjem, kar povzroča mišično utrujenost zaradi sprememb v načinu uporabe jezika. Dojenčki z najbolj omejujočo podjezično vezjo bodo res po prerezu imeli bolj gibljiv jezik, vendar pa bo le-ta imel nižjo moč in tonus. Pri nekaterih se bo že s pogostim sesanjem izboljšal mišični tonus, pri drugih pa bo potrebno več senzomotoričnih vaj, ki bodo okrepile tonus telesa in izboljšale motoriko jezika.
Dojenček, ki je imel že več mesecev priraščen jeziček ima več možnosti, da se mu to odslikava na celem telesu. V nekaterih primerih pride do spremenjenega tonusa celega telesa, manj aktiviranih primarnih refleksih rok in ostalih, ki so odločilni za optimalno hranjenje. Prosto gibanje jezika ima pomembno vlogo tudi pri oblikovanju neba, tako da imajo dojenčki, ki so imeli dalj časa priraščen jeziček, pogosto nenormalno visoko obokano in/ali rebrasto nebo. Tako bodo tudi po prerezu nekatere mame še vedno čutile nekaj bolečin v bradavicah zaradi višjega neba v ustih. Dojenček bo morda sesanje še vedno delno kompenziral s stiskanjem dlesni, ker bo z jezičkom še vedno težje dosegel visoko nebo. Te mame si morajo pomagati z bolj optimalnimi položaji in pravilnim pristavljanjem.
Pri dojenčkih z bolj očitno sprednjo (anteriorno) vezjo se hitreje vzpostavi izboljšanje, kot pri tistih z bolj posteriorno vezjo, kjer lahko traja nekaj tednov, da opazimo spremembe na bolje. Obstajajo tudi teorije, da starejši kot je dojenček, dlje lahko traja, da se ponovno nauči pravilno uporabljati svoj jezik. Vendar v praksi ta teorija ne velja vedno. Torej tudi starost ni merilo. Vsakega dojenčka/ otroka je potrebno obravnavati individualno in celostno. Za optimalno sesanje/ dojenje je potrebno usklajeno delovanje celega telesa (vsi potrebni primarni refleksi, odsotnost asimetrij, uravnovešen mišični tonus) in nenazadnje varna navezanost med mamo in otrokom.
V kolikor si v dilemi, kako je tvoj DOJENČEK ali zakaj vama DOJENJE ne steče sem tu za vaju, da vama pomagam, najti vzrok/e, podpreti telo in narediti plan, kaj bi bilo za tvojega dojenčka najboljše.
V kolikor pa si želiš še okrepiti svojo intuicijo in močneje slišati sporočila svojega telesa, si bolje zaupati, pa lahko podprem tudi tebe MAMA;)