Moja ustvarjalnost je vedno tu, vendar ji ne dam prostora in časa. Čas namenjam vsem drugim rutinskim opravilom, ki so nujna le v moji glavi. A hvala bogu, gremo ženske v življenju skozi veliko različnih ciklov, ki nam prinesejo nove ritme, le-ti, pa nam dajo možnost, da kaj v življenju začnemo delati drugače. En tak cikel je lahko nosečnost, ki s seboj prinese vedno kaj novega in nas nagovarja k spremembi. Bodisi nosečniška slabost, velik trebuh, večja utrujenost v naše življenje vnesejo nov ritem……dnevno rutino moramo upočasniti, več časa namenimo počitku in tako času zase.
Začetna nosečniška slabost me je tokrat prisilila,, da kolikor že nisem, iz svojega življenja spustim siljenje v delo stvari, ki mi trenutno ne prinašajo potrditve in zadovoljstva. Da preneham požirati stvari, ki jih ne morem prebaviti. Moj tako priljubljen elemet VODE me je opominjal – SPUSTI in POJDI S TOKOM. Tako sem končno lahko pustila nekatere stvari na strani in se posvetila drugim. Namenila sem več časa meditaciji, razgibavanju in občutenju svojega telesa, povezovanju z prihajajočo dušico in ustvarjanju.
Končno sem pobarvala moj prvi trebušček, sedaj star že 4 leta:
In seveda odlila še drugega;)
Dokončala sem prvega angelčka, tako, da sem mu dodala kristal (lunin kamen) in perje, ki bo pomagalo odganjati vse slabe sanje moje hčerke. Sama je hotela,, da je nekaj rdečega, zato sem krog ovila z rdečo barvo.
Sklekljala sem drugega anglečka za našega dugega člana/članico. Tokrat v modri barvi……..tako je hotela. In rodila se je modrooka deklica. Dodala sem ravno tako lunin kamen in amazonite ter pirje.
Proti koncu nosečnosti pa sem kar tako klekljala še rdeče uhančke in nisem še vedela katerega lastnika čakajo. Po mojem čudovitem porodu in nepozabnih pripravah nanj sem se brez pomišljanja odločila, da uhančki pripadajo moji zlati samostojni babici Teresi. Mislila sem si, naj jih nosi ali ima prvinska ženska, ki je v stiku z prvinskostjo poroda. Ki ve, kaj je zares pomebno pri porodu, zato s svojim odprtim srcem in brezpogojnostjo to omogoči ženski pred sabo. Evo jih rdeči kot kri z mini kristalčki onixa, da ohranijo našo babico še naprej prizemljeno, da bo lahko trdno na tleh in hrati povezano s svojim srčkom vodila nežno na ta svet prihajajoče svetle dušice;)
Kdaj pa kdaj rada tudi rišem, zato sem se v zadnjih dneh pred prihodom drugorojenke lotila slike, ki bo z nami pri porodu in bo v sebi nosila podzavestno sporočilo. Pri prvi hčerki sem isto narisala sliko in nisem vedela da sem narisala ravno tisto, kar je bil problem med samim porodom. Verjamem, da nam je takrat tudi moja slika pomagala čez oviro;) Sedaj je bila slika popolnoma drugačna, seveda je bil tudi drugi porod popolnoma druga zgodba. Tema slike je bila,: draga dušica, oba ti podajava roko, brez strahu pridi med nas. In res, tudi tokrat je slika govorila. Anastasija je prišla umirjeno, brez strahu, predvsem hitro!
Izkoristi tudi ti čas nosečnosti za stvari ki jih rada počneš. Predvsem, če moraš veliko počivati in biti doma, je to idealna priložnost, da končno daš prostor svoji usvarjalnosti ter se skozi njo povežeš tudi z dušo ki prihaja v tvoje naročje. Seveda pa je to hrana tudi za tvoj srček.
Srečno, Tita