Dotik nas dela socialne in človeške. Je zdravilo, ki ga imamo vedno ob sebi, vse od časa v maternici pa do našega odhoda v onstranstvo. Od čutil se pri plodu taktilni občutek razvije prvi. Okrog desetega tedna po zanositvi se začne razvijati tipni občutek na obraznem delu (usta, veke, lica) in se naprej razširi na genitalno področje, dlani in podplate. Slednja tri območja imajo največje število senzornih receptorjev tudi v odrasli dobi. Plod v maternici prvič uporabi in preizkuša dotik, ko zgrabi popkovnico, se z njo igra in raziskuje temperaturo in teksturo. Omenjeno aktivnost počne pogosto, zato strokovnjaki menijo, da ni le avtomatičen refleks, ampak hotena izbira. Kasneje raziskuje tudi svoje telo in se odziva na mamin dotik preko trebuha. To je že njuna prva taktilna komunikacija.
Celo naše telo je prepredeno z živčnimi končiči, ki nas nenehno informirajo, da smo bili deležni dotika od sočloveka ali predmeta. Iz izkušenj se učimo prepoznavati namene različnih vrst dotika. Je dotik vznemirjajoč, boleč, pomirjajoč ali negujoč? Dojenček vedno loči med ljubečim ali opozorilnim dotikom, kar predstavlja v prvih mesecih njegovega življenja velik del neverbalne, taktilne komunikacije. Mame s svojim otrokom že rano v trebuhu, kot tudi kasneje, vzpostavljamo velik del neverbalne komunikacije prav preko dotika. Zato je pomembno, koliko ga je v odnosu z našim otrokom in kakšen namen ima. Poglejmo razloge, zakaj je dotik primarna potreba vsakega izmed nas, kako nas zdravi in povezuje. In zakaj, ga prav otroci potrebujejo še toliko več kot odrasli?
Kot smo že omenili, je tip prvi telesni čut, ki ga otrok izkuša že v varnem zavetju maternice. Bolj, ko raste znotraj maternice, manj prostora ima in vse bolj se celo telo dotika sten maternice. Gibi mame ga zibajo sem ter tja in delujejo na telo kot nežna masaža. Prvo izkustvo, ki daje plodu občutek varnosti, je stik kože z vodo in stenami placente. Tako kasneje tesen stik, dotik kože ob kožo, pomeni za dojenčka varnost. V njem aktivira udobje iz časa v maternici. Ker mu vzbuja primarni občutek udobja in varnosti, uravnava vzdražen avtonomni živčni sistem.
Dotik pomirja, ker v telesu spodbudi nevronska sporočila in kemijske reakcije. V telesu se sprožajo negovalni hormoni, kot so opioidi in oksitocin. Slednji zavira tvorbo stresnih hormonov in skrbi za občutek ljubljenosti, povezanosti, lagodja in varnosti. Oksitocin se sprošča samo ob stiku z drugo osebo, kar nam govori, da smo socialna bitja, saj sami sploh ne bi mogli priti do vseh teh čudovitih občutij v našem telesu. Otroci, ki so stalno v stresu (starši se ne odzivajo na njihove potrebe, na jok, doživljajo ločitveno stisko, so deležni malo dotika, itd.) imajo povišano raven stresnega hormona kortizola, ki lahko v večjih količinah poškoduje tudi del možganov. Že čuteč dotik sproži v otrokovem telesu dovolj oksitocina, da zmanjša raven kortizola, kar povzroči, da se otrok pomiri in v njegovem telesu se ponovno vzpostavi kemijsko ravnovesje.
Telesni stik uravnava dojenčkove telesne sisteme, kot so vzorci vzburjenosti, hitrost presnove, raven hormonov, nastajanje encimov (poveča se moč protiteles v otrokovem organizmu), srčni utrip, dihanje in krepi imunski sistem. Zato ima veliko telesnega stika tudi zdravilne učinke, saj več negovalnih hormonov in uravnovešen avtonomni živčni sistem omogočata večjo homeostazo otrokovega telesa in s tem boljše delovanje vseh notranjih organov ter posledično boljši imunski sistem.
Čvrst dotik ali masaža dojenčka, boljše prekrvavi mišice, spodbuja izločanje odpadnih snovi in daje dojenčku občutek varnosti in boljše spoznavanje svojega telesa, kar mu omogoča boljši stik s sabo. Redna masaža postane mamin in dojenčkov ritual, ki spodbuja njuno zaupanje in krepi medsebojno vez.
In nenazadnje, naj tu omenim tudi dejstvo, da roke izhajajo iz srca, zato se po njih pretaka srčna energija, ki se ob dotiku skozi dlani širi na prejemnika. Mame imamo ob svojem otroku močno odprto srce, saj ga ljubimo brezpogojno. Tako otroku preko naših dlani predajamo našo ljubezen, ki ga neguje in zdravi. Uporabimo moč svojih rok in namenimo svojemu otroku veliko dotikanja, božanja, objemanja in masiranja. Otroka z dotikom ne moremo razvaditi, ampak mu pomagamo razviti njegovo telesno in čustveno ravnovesje, ki ga bo vodilo v njegovem nadaljnjem življenju. Bolj, ko je otrok deležen dotikanja v otroštvu, mirnejši bo, ko bo odrasel.